Nekoč – Bangkok

Nekatere scene in kulise ostanejo vtisnejene v našem dojemanju in pogosto se vprašam, ali se tako vgnezdijo zaradi klikov, ki se zgodijo v tistih trenutkih opazovanja. Vsi občutki, ki jih prizori proizvedejo in pustijo za sabo kot bolj ali manj izkristalizirano misel. Mogoče se je v tem mestu zgodil nek klik. V tej vmesnosti. V valovanju med množico nenadzorovanih tokov vtisov ter minutami umika v čisto sproščenost. V mestnem vrvežu, njegovi polnosti življenja, ki jo začutiš na lastni koži in se iz tvojih por prenese še v tvojo notranjost, da ti srce začne biti hitreje in se tvoji prenapolnjeni čuti približujejo kapitulaciji, dokler te vsa ta energija ne vrže v tiho zavetje kakšnih črnih ulic ali tistega Lumpini parka, kot brodolomca na opustošeno obalo. Na ulicah se dogaja neko drugo življenje in prvič zares dojameš čudnost Evrope, imperativ po raziskovanju, ki ga postavljajo drugo-kontinentalne metropole. Ampak ta nujnost se še vedno pretaka v tisti možnosti neuresničenja. Samotno pohajkovanje po odmaknjenih ulicah skriva preveč groženj, tujost še vedno prebuja nelagodnost. Na mestu drugega imperativa se zato postavi učenje, poskusi, odpiranje. To je klik, o katerem se vsakič znova prevprašujem, ko se spomnim tistih stojnic z zlatimi ribicami v plastičnih vrečkah, ki so mi zbujale zgroženost, nadzemne železnice v takratni surealnosti, nerazločljive krivuljaste pisave, neumestno umestnost malih templjev na vogalih ulic, nepoznano mi obilnost darovanja. Kaj če bi se mi zdela zato potovanja manj dosegljiva brez te prve udobne azijske izkušnje? Kaj če se zato nikoli ne bi zgodil Čile?

Nedomačnost

V mestih osamljenost občutimo ostreje kot v polnosti narave, kjer se odsotnost sebi enakih včasih čudežno prevede v domačnost. Mesto ti nikoli ne podari te tolažbe; še v samoti lastne sobe boš vseskozi poslušal grobo korakanje po stopnicah, trkanje iz hodnikov, udarjanje kladiva po sosednji steni, smeh iz ulice spodaj, klepetavost skozi okna nekje iz bloka, pete po asfaltu, drsenje gum in izpuh motorjev. Opomnikov, da si med tujci, je obilje. Vseeno bo odšla ob reko, v gnečo turistov, ki se želvje vlečejo in nenehno ustavljajo kot stoletniki na stopniščih, medtem ko bo sama drsela kot kača, vijugala in krožila, ker se njena hitra hoja ne prekinja. Čistila jo bo prisiljenost skupnosti. Mrzli kamen, iz katerega bodo visele njene noge proti mežikanju valov, prestreljenem s čolni, jo bo zasidral. In ljudje na drugi strani obrežja, katerih obrazi so ravno prav nejasni, ji bodo ponujali bližino razdalje. Knjiga v njenih očeh pa ji bo odprla pljuča in napolnila izpraznjene celice. Nato si bo lahko priznala, da ponižnost ne deluje. Da pepel še vedno tli? Začutila tiste prve sape južnega vetra, ki podžiga borovske požare, jih preganja in jim vsiljuje razvlečeno pot, jih vleče ob obali kot železnica, ki se utrjuje po oddaljenih soseskah, mostovi med otoki in reke, zarezujoče v kontinente. Da je torej še vedno živa in da je en konec dejanja zgolj poklical začetek naslednjega. Sedeč ob valovih bo tehtala, ali sta utrujenost in naveličanost posrkali vase vse te možnosti in jo pustili z željo razpisati se o razpletu, dopustiti, da je vrh zapleta že mimo. Nato si bo priznala, da tudi vdanost ne deluje. Zaprla bo knjigo in si ogledovala pse, ki ne ubogajo svojih lastnikov, ker se za njimi sprehaja drug pes, radovednost je močnejša od ubogljivosti. Opazila bo zadovoljne nasmehe samotnih sprehajalcev namenjene lepoti mesta in pomladnega sonca, radost premagujoč težo. Zeleneči listi bodo pritegnili njen pogled in ga ne spustili, kot da so ljudje pod njimi in stavbe za njimi zgolj nepomembna kulisa, ki bo v naslednjem trenutku zamenjana, medtem ko sami ohranjajo glavno vlogo. Narava, ki se pretihotapi v mesto in zmaguje na tujem ji terenu. Mogoče je trčila ob meje, ob svojo spodletelost in se tu osvobodila.

The dense thick air in-between

In the density of city streets the air thickens between the walls of too-close-by houses, walls that cannot breathe in and out the toxic particles like green leaves do. Then, there is the constant palpitations, beats spreading out of so many hearts, beats quickening in the rush hours, so many beats of hearts in love, joyous, worried, passionate, stressed. Bodies swaying from and to each other. Life lived in so many forms, with so many stories, souls echoing and dreams whispering. Conversations started, arguments highlighted, singing offered in the middle of restaurants, humming kept for private bedrooms, broken glasses and drilling messes. Every moment a scene is watched and a comment listened to.

In winter, it is dense in the foggy, low and heavy vapour that fills and numbs my nostrils, in summer instead density seems to evaporate from my own skin in the heavy heat, drying out my mouth.

Thank goddess, there are moments in-between when the air lifts and life is heaped.

V ulici

Skoraj vsak dan sem ju videla v nasprotni postavljenosti blokov čez cesto, ne da bi ju zares opazovala, kako kadita, naslonjena skozi okno dnevne sobe. V ozadju so se izrezovale slike, popolnoma medlo pohištvo delovnega para poznih srednjih let, mlačna mračnost sten in skozi sosednje okno ena na drugi polne police knjig čez celotno steno. Ko sem se leto nazaj preselila v sosesko, sem najprej brez posebne pozornosti hitro uvidela zgolj njun urnik rednega kajenja, včasih samotnega in osredotočenega na razgledni teater ulice, včasih skupnega, drugič so se jima pridružili gosti na mini zabavah, večerjah, vikend kosilih in me malenkost presenetili s svojo mladostjo. Ko je čas mineval in sta postala del domačnosti ulice, navad, ki jih ustvarjamo, ko si ustvarjamo dom, sem v svoji večinski samotnosti uvidela prej skrito mi sestavino. Naučila sem se že enkratnosti in oddaljenosti razumevanja vsakega življenja, se odvadila zavidanja, ljubosumnosti ali pomilovanja. Vendar sem, ne da bi poznala njuno zgodbo, med njima zaznala nekaj ključnega. Imela sta bistveno, sem si nekoč dejala, ko sem med jutranjim odpiranjem okna in tokom svežega zraka opazila njuno nepretrgano povezanost, se zavedla, da je med njunimi skupnimi kadilskimi odmori vladal smeh ali vsaj nasmeh, da sta se včasih iz nič in brez razloga poljubila, da sta njuna navadno dolgočasna obraza občasno zasijala v lepoti zadovoljnosti, njen olajšan s kratkimi lasmi, njegov celo za očali.

Sta lahko tudi onadva spoznavala mene skozi opoldansko odgrinjanje zavese in med kuhanjem kave, ki je sledilo, poznega kosila, vedno skuhanega v eni sami posodi in postavljenega na en krožnik, skozi moje nekajenje in redno zračenje, urejanje in komaj premikajoč se ples ob neslišni glasbi v ozadju, tesne in pretirano strastne poljube, ko sem proti večeru prepozno zagrnila zaveso, sta videla zamenjavo dotikajočega me obraza, začasno stalnico novega, ki je prihajal vse bolj redko?

Ali pa bo moja osebnost zanju vedno ostala tako prazna in nedoumljiva, kot je bila zame neka druga? Tista, ki sem jo vedno srečala na ulici, preden sva zavili v isti vhod, ali na hodniku, kjer me je vsakič spustila naprej. Tista z neizraznimi potezami in stilom, pripetim ji od zunaj, v temnih barvah in z nenavadno umirjenimi, enakomernimi koraki. Vedno je dva metra za njo stopala moška postava, ji previdno sledila v tišini, ne da bi uspešno izničila očitnost dogovora med njima. Včasih z živčno nelagodnostjo, včasih s pretirano režečo se samozavestjo. Nenavadno, kako so večinoma delovali tako normalni, popolnoma lahko si se jih predstavljal z delujočim zakonom in srednje številčno družino. O tem prizoru sem hotela napisati zgodbo, kratko črtico, vendar nisem zmogla izbrati perspektive. Lastne preveč naivne, njegove oddaljenosti spola, njene nedostopnosti usode? Mučilo me je, da so bile v njej kljub človeškosti zabrisane vse sledi samosvoje osebnosti, vsi ostanki poglobljenih razpoloženj. Zato da je lahko preživljala čas z jemajočimi njimi, je morala iz enačbe odstraniti sebe in pustiti zgolj formo lupine.

Zdela se je nasprotje ženske iz mojega nadstropja, z matisasto kožo, dolgimi zdravimi lasmi v naravni temni barvi, pogosto raznobarvnimi oblačili, številnimi kričečimi otroki in vedno žarečim nasmehom v pozdrav. Morda sta bili vsaka na svoj način hodeči kliše v tej četrti priseljencev, študentov, delavcev in umetniških srednje-razrednikov. Zaradi vseh njih sem se v tem mestu, ki naj bi mi bil tuj, počutila bolj domače in manj zavrženo. Celo zaradi tistih, ki so na vogalu ulice cele dneve posedali in postopali pred lokali in s pogledom sledili mojim oblinam, ne glede na to, ali sem se v razvlečenem puloverju odpravljala v pralnico ali v obleki na zmenek. Celo tega, kar te na začetku moti, zbuja nelagodnost, se navadiš, navadiš igre, se vedno znova že popolnoma strokovno v novo naučeni naivnosti gluho sprehodiš mimo.

Šele tu sem ugotovila, da to, kako vidimo (stalne) mimoidoče, več pove o nas samih kot o njih. Morda sem zato s pripravljenostjo želela poslušati te prizore, se učila od občutkov, ki so jih spremljali. Lebdeča neprijetnost ali subtilno odobravanje, vseeno, tako pogosto zmešano, komaj zaznano na površju. Kot v stanovanju upokojenega para čez cesto, tistem v najvišjem nadstropju, polnem svetlobe, z živobarvno rumeno steno, okrašeno z drznimi slikami in črno-belo fotografijo športnikov, plemenskimi maskami in lesenimi kipci, in pri njegovih sosedih, ločenih s stopniščem, vedno delovno-ustvarjajoča skupina mladih za okroglo mizo, včasih s prigrizki in steklenico vina, plašči obešenimi na stojalu in temnim kavčem ob čisto beli steni v ozadju…

To je bil moj razgled, ko sem sedela za svojo jedilno-delovno mizo ob skodelici popoldanske kave, pisala v zvezke ali na računalniku brskala za oglasi. To in tanki kanček občasno modrega neba, medtem ko sta zraven zavese viseli dve bogati ogrlici in so bile na steni poleg njiju prilepljene kartice s slikami, ki sem jih z leti nabirala po muzejih. Na policah sem poleg albumov ter drobnarij in nakita zbirala svoje knjige, v kot postavila umito steklenico tankega roséja s posušeno vrtnico, ki sem si jo kupila lansko poletje, za mojim hrbtom je namesto še enega manjkajočega okna vladal plakat z reprodukcijo Van Gogh-ovega Pariza, priskrbljen z izletom v Amsterdam. Morda sem morala sosesko udomačiti z osebo po osebo, se približati njihovim zgodbam z vsakim nenamerno ukradenim momentom, kot sem v teh nekaj najetih metrih čutila nepremagajočo težnjo posvojiti lastno sobo z vsako stvarjo posebej, se obkrožala z domačnostjo preživetih trenutkov.

Stare table

Skica

Nekje za njenim hrbtom je iz ene od belih hiš z visokimi okni visela kvadratna tabla, rjava z bež obrobo, označevala točko, ki ti kasneje pomaga identificirati ulico. Ni poznala tega konca mesta, vsaj ne tako podrobno, da bi vedela ime te ozkosti, na kateri se je očitno ustalil nek obrtnik. Zgolj hodila je po njenem zavetju, izpraznjenosti, ki je v nasprotju blažila pekočo kislost nekih le napol izraženih misli. Bulvarji in avenije so bili danes polni, kričeči, strastni, po njih se je med visokimi stavbami, drevoredi in kioski vijugala mogočna reka, preplavljala terase, pločnike in trge, se izražala, izražala, izražala. Kilometre je bila njen del, prehitevajoč počasne posameznike, prerivajoč se naprej, vesela, da so končno spregovorili, za trenutek verjela, da je v njihovih besedah osebna gorečnost, v idejah ustvarjalnost. Dokler ni iz nič zavila v stran, uličico, kjer se je vse odsekalo in po nekaj metrih ni bilo niti malih potočkov zamudnikov ali radovednežev, postopajočih pred zaprtimi vitrinami. Zaslišala je podton nekega krika, zaslutila temelj njihovih želj, ki se prevajajo v zahteve, in kar naenkrat ni slišala drugega kot ”Spustite nas zraven!” ”Spustite nas zraven!” ”Spustite nas zraven!” …

Zabeleženo sami sebi pri 24-ih

Ker sem danes stara že 26 let.

Nočeš zapraviti tega življenja, ampak ne veš, kaj bi z njim. Samo začni hoditi, kot je Forest Gump začel teči. In hodi nekam v daljavo brez horizonta. Ozri se nazaj na stopnice pod sabo in se nato obrni in stopi na novo, najprej omahljivo z eno nogo, nato dvigni še naslednjo in jih pusti za sabo. Če boš sedla za predolgo, boš pozabila, zakaj hodiš, če boš hodila, ne boš imela časa, da o tem razmišljaš. Razgled je lep, ampak povleče te vase in potem nimaš več svoje volje. Nazaj jo zberi in povleči za njo svoje moči. Vem, da je tvoja vrtoglavica močna in včasih te še vedno preveč prizadene ozkost stopnic, spet drugič oddaljenost ostalih stopnišč. Pozabi, da vedno obstajajo izgovori. Ne razmišljaj preveč o cilju. Ne spomni se, da gre za pot v raj, ne spomni na njeno ceno. Odpleši svoje korake, ko se bodo začeli lomiti in spotikati. Zakriči svoje himne in preskoči tri korake. Verjetno boš padla nazaj, ampak se boš padcu vsaj smejala. Zakaj se ne bi kdaj pa kdaj preslepila, da se cilj bliža in da si že skoraj tam, da v resnici že stojiš na njem, samo malenkost se mora razpršiti megla in oklenila se boš ograje? Dopusti si iluzije, večinoma škodijo manj, kot trdijo. Večinoma te bodo ohranile na poti. Pokaži mi nekoga, ki ne upa vsako sekundo svojega življenja, četudi flegmatično misli, da bo v vsakem primeru vse dobro, si ene stvari želi bolj kot druge. Priznaj si svoje upe, srce ti bo hvaležno, ko ga boš nehala dušiti. Ko bo zadihalo, bo morda svoja usta odprlo malenkost preveč in bo notri priletela osa. Vendar ti bo vsaj samo prisiljeno priznati svojo vampirsko naravo, ko bo po uničljivih bojih zopet zadihalo. Dopusti si trenutke neskončnosti, ko dvigneš roke in čez tebe piha veter in si heroj ti sama. Ne, nisi invalid. Torej korakaj. Teči. Hodi. Pleši. Saj veš, kaj pravijo. Za ležanje bo še dovolj časa.

Kaplja

Skica

Če si pogledal skozi žarke sonca, si lahko v zraku videl mrženje delcev, ki so te spomnili na sneg, in misel na sneg v tej julijski vročini je poskrbela za nasmeh. So bili sploh delci ali le utripanje svetlobe v mrežnici lastnih oči? Je bilo sploh karkoli fizični del tega sveta, parka z njegovimi peščenimi potmi, posameznimi odcvetelimi grmi ob strani, paviljonom ob majhnem bazenčku, razvejanimi drevesi, zibajočimi se v osvežilnem pihljanju, ljudje, ki so podvojeno ali potrojeno hodili mimo njegove klopce, porivali vozičke, priganjali pse, starejši par, ki je sedel na klop nasproti, prijetno utrujen od sprehoda opazoval oblake in ugibal, ali se bo proti večeru razvnela nevihta, les, ki ga je držal v tej pokončni drži, napol skrčenega, sključenega pod težo lastnih udov, ali pa je bilo vse zgolj odsev njegove šarenice in s tem češerike, tretjega očesa, česarkoli, kar bi moral zgolj spustiti in bi odplaval nekam čez… Zgolj spustiti bi moral to navezanost na svoje telo in bi bilo vse, kar se je zgodilo v zadnjem letu, zgolj sanje, končane in neprizadevajoče ga. Kot potrditev je na sosednjo klop sedlo mlado dekle, suho, dolgolaso, privlačno, zgubljeno. V njenih očeh, ki so z nepremično glavo švigale od dreves do oblakov, od tal do psov, prešinile otroke in se ustavile na stisku dlani para nasproti, je prepoznal iste misli, kot so bile njegove. Potem je obrnila pogled k njemu in preplavil ga je sram ob odsotnosti ključne sestavine steklenice ob njegovem boku, za katero je slutil, da je sama ne potrebuje za svoje občutke. Dokler se ni sram preselil na njen izraz, ko sta oba uvidela, da je steklenico ošinila s prenaklonjenimi očmi in pekočim grlom. Začutil je globoki vdih v njenih prsih in težo rok, ko jih je položila na svoja stegna. Nekaj dolgih minut je tako sedela z njim, ne da bi se še kdaj spogledala, nato je ob prvih kapljah dežja vstala in odšla, medtem ko je on pustil, da je rahlost vode sprala znojni prah iz njegovega nagubanega čela in mastne kože lic.

Reka

Skica

Čista reka je tekla mimo nje, ko je sedeč na mrzli travi, z nogami tik ob močnem toku, pletla najdeni vejici med seboj. Nad njo je sijalo toplo sonce in mimo je vel prijetni vetrič poletja v hribih, ki se ujema v nizka grmovja in se izmuzne čez pokončna drevesa. Nekje je seveda pel ptič in od nekje se je slišalo ščemenje žužkov, njo je obdajala tista osvežujoča toplina, žgečkale bilke in potujoče mravlje, iz čopa pobegli lasje. Naj iz te idile torej nadaljujem v njene misli, ujete v hvaležnost dneva, njen pobeg v mir okolice, ki se je prezrcalil na razpoloženje… Ali pa naj jih zoperstavim temu prizoru, sproščenost in samozadostnost kraja izkoristim za prikaz turbulentnosti njenih čustev? Kaj če je oboje na koncu stisnjeno v eno? Kaj če se v tem okolju kaos njenih občutij mirno pretaka dalje kakor reka, ki beži pred njenimi stopali, in veter, ki pobegne čez vsa telesa? Vso brzenje in mrmranje, šepetanje v ozadju, žarčenje in pihljanje, vso tisto tiho brbotanje, se zlije v en sam zmešano popolni konček tega sveta. Uganili ste njeno misel, ko je iz vejic med svojimi prsti pogledala proti nebu, mešanici siveče beline na najlepši modrini, in nehala zaustavljati pretok bolečine v slast, zadovoljnosti v nepotešenost. Če želimo obstati na zgolj enem od kotov, zamašimo tekočino in ujezimo prosti tok, pokvarimo čudežno ravnovesje, ki vse skupaj drži v delovanju. In tu sta mir prekinila dva prepirajoča se ptiča in uhajajoč njenemu pogledu odplesala v daljavo.

It is in the eyes.

You know what I miss so often? Someone who looks me in the eyes and sees me as I am. I’m not talking about trusting conversations or secretiveness we sometimes play. What I mean is just one look and he understood something about me everyone else had failed to notice. Does it matter then what we actually told each other? All the things we didn’t say out loud?

Even if this wasn’t my illusion and it is actually possible, are we strong enough to withstand it or do we run away from the intrusion?

Because eyes are powerful. It’s through them you realize someone’s place in your life, their soul as they say and what this soul can do to you. There’s the beauty and the terror. Although sometimes mild or ambiguous, sometimes funny and pleasant in a momentary recognition of something in common before the words are spoken. Moments when a simple look can tell you the course of the relationship you should have with this person. Moments when you get to know where the truth lies.

I remember the sparkles of their eyes, people I met for a day, staying at the same hostel or doing the same tour and sharing that particular day’s experience, those sparkles that made us want to talk to each other. Trust them. They take you places and connect you with adventurers, provide you with late night debates, glasses of wine, observing stars, a temporary intimacy, more important than any while being on the road.

I remember the profundity of the others, those with whom I shared days after days, wishing they would last an eternity. Those blue sad wanderers, those green bold challengers, those brown gentle admirers.

It’s in the remembrance of those eyes, in the dark of the nights, lying on a single bed and catching shadows on my walls, I forget they are no longer present in my life. There’s a grief and a recovery.

Yes, I’m afraid, yet grateful.

I’m afraid of the world I live in. The wars, coups and attacks, the people’s comments and political agendas, the omnipresent power of money and greed. Sometimes, when I stop for a second and actually read the news I’m reading I become the child at 8 who only wondered and could never understand. No, I still don’t. I get anxious and terrified, I could cry, and do when I let myself, about all the complications we put ourselves through when life can be so simple… I learned, like everybody, to live with it, to be grateful that for now I’m here, in a so far still privileged country.

Nevertheless, the knot created in the night of the finishing hours the 13th of November last year, didn’t disappear, but is only growing with every new brutal headline I come across. I’m stupefied by the fact that some people have to live with these kind of threats daily and still manage to survive, have the will to survive. I sometimes just want to escape to a cabin in the far-away woods where the atomic bomb will at least catch me unexpectedly, in the midst of my solitary ordinary joys.

I’m afraid of the threat just as much as I am of our response to it. That I cannot simply dismiss my mother’s fear that someday in the near or not future the borders in our precious little Europe will close for good, while I’ll remain kilometres away, not being able to reach them. Is it an exaggeration? That the far right will win and dreams of community end for good, forgetting about the faces of the humans we reject.

I’m more afraid of our reaction to attacks than I am of themselves. The violence threatens me with death that I have accepted as a part of life, not matter how (unl)awful I may find its circumstances that stay well beyond my world of comprehension. The policies, enforced in their response, are the ones that ruin everything I believe in and force me to live in a world I do not accept as my own. If the year seems like a Quentin Tarantino film, as the internet ‘joke’ goes, we cannot afford the same distance we have while only watching.

It was on a free music festival at the city hall when something crystallized for me and yes, I realize how narrow-minded that sounds. A day after immigrants got evicted at Jaurès, the North of Paris, with new attacks going on in Germany and Afghanistan, with the latest one in France still echoing in our spirits. Security was more than tripled since last year, closing streets around it, checking bags and scanning everyone at the only entry, leaving only a couple of exits. On the first day a few days before, I was almost enraged by how they destroyed our joy and left us with a feeling we aren’t allowed to continue our lives normally, cancelling some events for ”lack of security” and limiting others, although I understood very well why all that caution. On the last one, a certain view cemented in me.

We so easily bought into a perspective, a logic of culpability and punishment in their totality, including everyone in advance, because no one can be trusted anymore. We answered with more fear and defensiveness, only rejecting, just as we rejected refugees and are now almost ignoring their predicament, giving guards, forces of order for whatever they may be, the power over them and ourselves. Letting all that happen for our mere survival, not even freedom as in some previous revolutions, an inch or two of a protected land, stepping into a vicious cycle of temporary non-solutions where all eventually gets infected.

So, are we really going to let them win? Proving their point better than they ever could? Isn’t it becoming clear that running away from our own responsibility isn’t an option anymore? That bloody bandages don’t work?

Yes, I’m afraid, yet grateful. I survived the 13th of November 2015, although I was meant to be at the Bataclan concert. I had a place to go, a sanctuary when fear crippled my limbs and darkened my heart, clutched my stomach, comforting hugs and voices, childish smiles of sharing escape the next day when streets were still haunted. I saw Paris in the January of 2015 with its first non-political response when République was a place of hope I’ve never seen before, a mass of celebrating a diversified unity quite like no other.

I had my doubts about it then. Now, I wish for it, I wish for unity celebrating differences, a unity that doesn’t exclude in the name of a mystified We, in a world where individualities interminglingly enrich each other.

I wish for those smiles that occasionally welcome one on our adventures, journeys across the world, when our obvious distinction from the environment or just as apparent disorientation cause spreading hands of help and efforts of communicating, understanding even through the barriers of language. Those smiles of curiosity, born from that part of ourselves where we lack the resemblance and fed by the other where we don’t. I wish for those smiles on our faces right now.

Because it’s not about ideas and values and systems and political parties, in the end it’s about humans, personalities, stories, faces, eyes and smiles on the other side.