Iceberg

Objavljena je bila prva črtica v angleškem jeziku, na strani Feminine CollectiveHumanity: Raw & Unfiltered.

Whatever he was going to say next, he would say it at himself, or perhaps for the shadows, chasing him still, from that childhood scene he had never told her about, from those broken convictions he had so often professed in their discussions, from a heart broken before she could get to him.

Advertisements

Bivanje in kazen

tekst je sicer nastal po branju romana v francoščini, a je letos le dostopen tudi prevod v izdaji Mladinske knjige

“Otrok je mrtev.” Ko se konec tako brutalno postavi na začetek, se bralec znajde v nenavadni vlogi. Že s prvim stavkom je kot novorojenec vržen v nerazumljiv mu svet, ki mu mora zdaj najti smisel. Nehvaležna detektivska vloga, ki svojega zadoščenja nikoli ne bo dosegla, če s tem razumemo mir jasnih vzročno-posledičnih odnosov. Vse od začetka nastopa službe tako rekoč popolna varuška ubije oba svoja ljubljena varovanca. Mlajši je na mestu mrtev, starejša bo smrti prav tako kmalu popustila, medtem ko morilka kljub hudi rani sama “ne zna umreti”, ampak smrt le zadati. To je razplet na mestu zločina, ki mu nato sledimo od njegove zasnove dalje, v Uspavanki, drugem romanu franko-maročanke Leïle Slimani, nagrajenim z Goncourtevo nagrado.

So zločini, ki zarežejo v našo zavest. Kar individuum stori drugemu (nebogljenemu) individuumu v izgubljeni hladnokrvnosti nas pusti ujete v šoku, od koder je izhod le prepustitev dejanju njegovi temni nedostopnosti. Zato ga morda označimo kot nečloveškega, ga odrežemo od vsakdanjosti. Vseeno se spustimo v njegov univerzum, v njegovo zgodbo, iščoč pomirljiv odgovor, se najbolj poistovetimo prav z zgolj na hitro spoznanim likom komisarke Continue reading “Bivanje in kazen”

Paris, poletje 2015

Vseskozi občutim zgolj to distanco, vse bolj radikalno samoto, ki postaja avra okoli mojega telesa, v svojem sedenju na metroju, ko so pogledi zapisani temi ali neopredeljenosti, v svojem korakanju mimo lokala, ko ošvrknejo s pogledi moje oprijete hlače ali razgaljena golena. To poletje, ki pritiska na moje telo, je krivo, to poletje, ko vse puhti in beza v neskončnost, ko čisto nič ne more obstati pri miru. Vse je prežeto z intenzivnostjo, tistim brbotanjem v vročini, tej sopari in vročici, ki nas onemi in utrudi s preobiljem in ne otopi kot zimski mraz. Ker se je vse pospešilo, mi sami najraje stojimo na mestu in se pretvarjamo, da se je čas polenil. Ne, vse je potencirano živo, vse migota kot premočno sonce v temnih kotičkih zaprtih oči. Zdaj je življenje na svojem vrhuncu, vse pije in vsrkava, stopa proti robu.

In ta gniloba v zraku, to pospešeno razkrajanje, tista nujna druga polovica. Vonj smeti v vztrajno toplem vremenu, smeti puščenih na soncu, ki se meša z močnimi aromami cvetov ali tistimi, ki jih rastline spustijo ob dežju, petje galebov, zvok, ki se zdi kot črički, boreči se s temperaturo, čivkanje jutranjih ptičev, ki pridobiva na višini, strah pred ščurki in mravljami in komarji, kričanje otrok na igralih in fantov v parku, ko jim žoga uide v grmovje, zvok klepetanja ob pivu, delavcev in oddaljenih avtomobilov, ki potuje nekam bolj lahkotno in leteče, bolj direktno in neomejeno, vonj po kuhanju, ko je lakota ujeta in ukročena, neizbežni obdajajoči občutek nevzdržnega pritiska, nenehna pretanjena vlažnost, ki bezi iz por, dobrodošla sapa končno gibljivega zraka, žganje na ramenih, vse to, vsak zvok, vonj, prizor, nosi s seboj spomin, neko asociacijo, ki mi ne uide, vse to mi daje naivno verjetje, da je nekje blizu tista obala… V celem mestu vidim morje. Po celem mestu me zasleduje preteklost. Vse to mi vsakič znova prikazuje, da je morda celo moje življenje prišlo do nekega vrha, kjer se moram ozreti nazaj in kjer bom zdaj, zdaj stopila čez rob v razgradnjo.

Votre monde ne me convient pas

morda pa #jaztudi

Šele pri osemindvajsetih sem resnično razumela, kar sem že od otroštva dalje zgolj intuitivno čutila. Slišala v petju Janis Joplin in Nine Simone, ujela v uspešnici 4 Non Blondes, malce kasneje prebrala v odpovedi kakršnikoli domovini Virginie Woolf. Ko sem prebrala stavek “vaš svet mi ne ustreza” in dojela, da opisuje do zdaj neubesedeno nelagodje. Počasi začenjam iskati zaveznice v odtujenosti, ki jo živim, poskušam najti besede zanjo. Ne samo, ker ta svet ni naš, ampak ker se nam celo tako pogosto gabi, pa smo vseeno prisiljene živeti v njem. Z nenavadno težo, ki ji večinoma ne poznamo izvora, razdvojenostjo, ki se je ne moremo otresti, in konstantno subtilno grožnjo, ki se nam večinoma zdi pretirana in neutemljena, dokler nekega trenutka ni več – in ta trenutek vedno pride. Polno nekih občutkov, ki odžirajo koščke svobode, s svojo kislino razžirajo radostno mirnost in lahkotnost življenja. Postavljajo neskončna vprašanja, ki jim v tem svetu težko najdeš odgovor. In edini odgovor, ki ga lahko najdeš, je v poslušanju sporočil zaveznic, za katere šele dolgo zatem, ko jih prvič slišiš, ugotoviš, da to so, ter šele potem aktivno iščeš nove. Da se lahko končno nekaj v tebi sprosti in si rečeš: “Nisem edina. Nisem nora.” Ko tvoja izkušnja dobi temelje, korenine v realnosti, ki jo ne živiš sama in ki jo šele za nazaj počasi dojemaš.


Ko sem brala kot otrok in najstnica, začela s pustolovskimi knjigami ali kasneje prvimi bildungsromani, sem se večinoma avtomatično poistovetila z glavnim junakom. Prepoznala prevpraševanje, hlepenje po svobodi in samostojnosti in odkrivanju sveta, se videla v njihovem iskanju, želji po več. Šele z leti sem prepoznala tisti nekaj, ki vseeno ne gre skozi, nekaj, kar te zaust Continue reading “Votre monde ne me convient pas”

Listi

skica

Morda so mi že vseskozi prodajali le mačka v žaklju in jaz sem bila med tistimi redkimi naivneži, ki ga z navdušenjem kupijo. Za drobiž ali zlato, ali ni vseeno? In morda sem šele zdaj ugotovila prevaro, trenutek ali desetletje prepozno, uvidela lastno neumnost in se prvič razjezila nad edinimi resničnimi krivičneži, neupravičeno valila krivdo nanje.
Verjetno sem se namreč celotno življenje zgolj sprehajala po obširni tržnici, med bleščečimi in tistimi bolj zanemarjenimi ovitki, pogledujoč pod prste zamaskiranim prodajalcem. Poslušala njihove prepričljive glasove in si zvedavo ogledovala njihove papirnate obraze. Vsakič znova s posmehljivim pihom zavrgla najbolj vsakdanje in čisto bledikave, iskala tiste, ki so s svojimi praskami in madeži pripovedovali o nekih doživetjih, se le občasno prepustila očarljivosti sijaja.
Seveda se nisem mogla zgolj sprehoditi mimo, v svoji romantičnosti verjetja, kot vsi zgolj občudovati mamljivo obljubo vrečke, ki je v neodprtosti vzbujala tolažilno upanje. Ne, ustavila sem se za dolga leta, se z njimi prepirala o vsebini, prevpraševala, barantala (priznajmo – za čim višjo ceno), včasih vznemirjeno vzkliknila nad njihovimi obljubami, se drugič zamišljeno namrščila.
V trenutkih šibkosti sem tako podpisala neverjetne pogodbe, sprejela njihove ponudbe in domov odšla z zatisnjenim platnom. In zdaj sem ga končno razprla in uvidela praznino? Pogledala v dno tistega, kar je bilo drugim zgolj upanje, oddaljeno in nepreverljivo, občudovano in pozabljivo ozadje, recept za olajšanje na mimogrede.
Želela sem pač preveč in v svojo željo začela verjeti.

Cesta

Na robu ceste je obstal avtomobil in prižgan čakal nemo postavo, ki je pogledovala v eno in drugo smer prešernega travnika, na daljni levi strani omejenega z rdečečim se gozdom. Bližala se je zima, na svoji koži je čutila prve vetrove pozno načete jeseni, ki je soncu pustila zgolj še usmiljeni delček topline. Šal je ostajal na sprednjem sedežu poleg nahrbtnika in dežnika, medtem ko so sape razmetavale njene lase kot visoka napetost električne energije, oblizovale razgaljeni vrat in dvigovale široko odpeto jakno. Položila je roko na odprta vrata in z očmi oplazila prazno cesto, umirila svoje dihanje na nekaj globokih vzdihov z enakomernimi presledki. Čakala je temo, kot da bi za motivacijo potrebovala snope svetlobe vozil nekoga drugega, ki bi za sabo potegnil še njeno mlahavo telo.
V svetlobi dneva se je počutila manj domače kot v hladnosti padajočega večera, neizprosni skrivnosti noči. Šele zvečer se je sprostila in prešla v svoj element delovanja, vselej že doma v umetni svetlobi prižganih luči, usmerjenih v kote, ki so puščali medlo osvetljenost preostanku sobe, zares zaživela celoto svoje sebe. Po stanovanju hodila do pozne ure, brez dela, brez namena delati, z željo ne spati. V postelji premetavala dolge ure, se ne zares trudila zaspati, prej zgolj budno sanjati in izogibati zatisnjenim očem. Ob ugasnjeni luči šele so se ji budile misli, kresale predstave, primešale slike, oglašalo petje.
Zadnje tedne pa se je bala večernih senc, duhov, ki so se zbudili v temi in prisesali na njene misli.
Spremembe ni opazila. Morda je bila že preveč navajena ljubiti tisto, kar ji vzbuja strah, ali pa do nje dejansko ni prišlo. Mogoče se je strah zgolj sofisticiral, tisti strah do teme, ki ga je imela kot otrok, strah, ki je bil zdaj usmerjen v neke daljne morebitne pošasti, vse preveč vsakdanje, pošasti, ki vstanejo šele v miru in tišini.
Zato je dihala še toliko bolj pazljivo, bolj okretno opazovala od odvečnosti opustelo pokrajino, bolj potrpežljivo čakala na odločitev in dejanje, na odložljivo neizogibni odhod. Z očmi je oplazila voznikov sedež, kot da bi pričakovala, da se bo tam pojavila druga znana postava in jo odpeljala naprej. Ne iz občutkov pogrešanja družbe – od postave bi zahtevala zgolj tišino in spretnost vožnje, avtomatičnost kretenj in odsotnost nujnosti pogovora. Priložnost, da si sama odsotno ogleduje pokrajino, skozi katero se pelje, se izgublja v nepotrebnosti osredotočene pozornosti.
Njena pozornost je bila namreč precej odrezava in poleg tega še nezvesta. Njen pogled objektu v resnici ni namenil samostojnega obstoja, vrednega ogledovanja, bil je zgolj ozadje dogajanju, povod in izgovor za občutke. Vseeno je zdaj opazovala ptice, nezavedno razmišljajoč, kaj ji je njihov simbol pomenil — kdaj že? Veter je zapihal močneje in prečo njenih las prestavil na desno. Pustila mu je, da ji prekrije oči, zamreži razgled v koščke neopredeljenosti.
Zakaj se ji je zdelo, da v resnici ne prenese popolne prijetnosti, ne dolgoročno, ne zares, morda zgolj v hitrih trenutkih zaživetja sedanjosti? Ko ti minejo, potrebuje animacijo. V stvareh, ki jih ljubi in jih hoče, mora biti kanček — grenkobe, neudobnosti?! Zgolj nova stopnja zavračanja?, se je nasmejala sama pri sebi … V resnici ni bilo na tej novi stopnji nerazumskega delovanja prav nič novega, v njeni zavezanosti sladki ubijajočnosti, ki ji je edina pomenila življenje.
Obrnila se je še enkrat k voznikovemu sedežu, skorajda obupano zavzdihnila, zaloputnila vrata, se s pogledom poslovila od suhe trave in počasi plešočih dreves ter zakorakala okoli vozila.

Praznina

skica

Čakalo ga je še nekaj kilometrov hoje do doma in glede na spuščajoče se sonce na nebu bi se že moral vrniti, a vseeno se je zaustavil ob prizoru, ki mu je rasel pred očmi v svoji grozljivi mogočnosti, ne da bi se sploh odzval. Krik in groza na obrazu sta se vnaprej zaustavila v svoji nepotrebnosti, neopaznosti in nezadostnosti porazgubitve v neskončni daljavi, zato je izraz zgolj zamrznil in obnemel. Luknja, ki je zevala pred njim, je še ptičje petje spremenila v vreščanje, ostale glasove pa prepustila brezvetrju, ki je zaustavljal čas in poudarjal občutek prebujanja po agresivni operaciji, po kateri nevede ostaneš brez najpomembnejšega uda. Bolj kot kdajkoli v bolezni in izgubah življenj je občutje opustošenja smrti vladalo med štrclji na goli zemlji, med katerimi ni našel kljubujočega drevesa. Njegov pogled je na prostranem območju našel le nekaj ostankov polomljenih vej in suha debla. Kot bi potegnil črto, je za njim v svoji samoumevnosti naprej rasel košati gozd, neveden ali spregledujoč dejstvo grožnje tik ob njegovih mejah. Ko se je obrnil in vstopil vanj, je v prebijanju skozenj čutil slutnjo dokončnosti in poslavljanja, in vse do domače jase ni mogel dojeti uničujočega dogodka. V nemoči pripovedovanja je ostajal tiho.