Praznina

skica

Čakalo ga je še nekaj kilometrov hoje do doma in glede na spuščajoče se sonce na nebu bi se že moral vrniti, a vseeno se je zaustavil ob prizoru, ki mu je rasel pred očmi v svoji grozljivi mogočnosti, ne da bi se sploh odzval. Krik in groza na obrazu sta se vnaprej zaustavila v svoji nepotrebnosti, neopaznosti in nezadostnosti porazgubitve v neskončni daljavi, zato je izraz zgolj zamrznil in obnemel. Luknja, ki je zevala pred njim, je še ptičje petje spremenila v vreščanje, ostale glasove pa prepustila brezvetrju, ki je zaustavljal čas in poudarjal občutek prebujanja po agresivni operaciji, po kateri nevede ostaneš brez najpomembnejšega uda. Bolj kot kdajkoli v bolezni in izgubah življenj je občutje opustošenja smrti vladalo med štrclji na goli zemlji, med katerimi ni našel kljubujočega drevesa. Njegov pogled je na prostranem območju našel le nekaj ostankov polomljenih vej in suha debla. Kot bi potegnil črto, je za njim v svoji samoumevnosti naprej rasel košati gozd, neveden ali spregledujoč dejstvo grožnje tik ob njegovih mejah. Ko se je obrnil in vstopil vanj, je v prebijanju skozenj čutil slutnjo dokončnosti in poslavljanja, in vse do domače jase ni mogel dojeti uničujočega dogodka. V nemoči pripovedovanja je ostajal tiho.

Advertisements

Vsi njegovi otroci so izgubljeni

Objavljena je bila druga kolumna na portalu LUD Literatura, tokrat o odnosu do francoskega jezika in predvsem frankofonskih avtorjih :

Vsa ta ambivalentnost, ne – dejanski paradoksi, ki se skrivajo v francoskem jeziku, so morda druga stran kovanca njegove zgodovine, družbe in njene lastne kontradiktornosti.

Piškoti in vino

zima 2014/15

Vam lahko dam en sam nasvet?

Pri miru pustite dekle, ki se iz supermarketa sprehodi s piškoti in buteljko rdečega vina, razen če ste prepričani, da bo v roku parih ur prejela obisk ali sama odšla nanj.

Če boste pametni, ga boste upoštevali in jo pustili, da sama predela, kar mora prenesti, da se sama poskuša spraviti v dobro voljo, ko ji drugi kozarec vina ob slastnem camembertu in sveži bageti končno dovoli nasmeh, nato tretji še smeh in ples ob jazzu in tiho petje za spremljavo, s tem pa možnost dobre volje. Možnost, da se spomni: it is about the little things and it is about me. Spomniti se mora nove tradicije, zaradi katere se bo kljub mamljivi skušnjavi izognila biti obupani pijanec, namreč najmanj ob vsakem novem kozarcu bo nazdravila nečemu, izrazila hvaležnost nekomu.

”Tale je zate, ki si preživela zadnji mesec, tale je zate glasba, ker obstajaš in si vedno tam, zate Ella in zate Dinah, ker me znata, ob tem ko me potolčeta, že hkrati potolažiti, za ples, ko si ga le dopustim, tale je zate moje mesto, ki te ljubim preveč in me zato najbolj potreš, zate smrdeči sir, ki te kar naenkrat obožujem, in zate sveže omamni kruh, ki hrustaš za spremljavo, in zate pain au chocolat, ki ne potrebuješ razlage, zate sonce, ki boš morda jutri posijalo skozi tole težko zaveso, ko se bom zbudila z glavobolom… ne ne, ne bom… zate sestra, ki si mi ravno poslala stavek, zaradi katerega sem se nasmejala, zate film, ki mi kažeš še bolj obupani osebek, kot sem sama, oh in zate vino, ki si poceni in ne najboljše, ampak vseeno več kot dovolj, uspelo ti je, dobro sem in živim, na še nadaljnjih sedem let več!”

Pustite ji, da svoj dan zaključi bolje, kot je kazalo.

In morda se vas bo potem usmilila naslednji dan, če ne zapade spet ob pomanjkanju substance v isto melanholijo.

Če jo že srečate in se nikakor ne morete izogniti soočenju, raje ne spregovorite več kot rahli pozdrav brez vprašanj, le če jo poznate dovolj dobro in bodo njene oči preveč očitno obupane, se jo nato morda dotaknite, pogumni celo objemite, vendar seveda zgolj na lastno odgovornost.

Če pa vas sama ignorira, ji prosim, ne zamerite, ni primeren dan in ni primerne energije…

Živi pesek

Včasih se vrtimo okoli zaplate peska leta in mesece,
brezskrbno hodimo po njegovih robovih
okrog in okrog,
tipamo bilke trave, žgečkljive, pozabljamo,
se oddaljimo,
stopamo med sosednjimi bujnimi sušečimi drevesi,
in se vrnemo,
popolnoma pozabimo njegov speči obstoj,
njegovo živo naravo,
neprevidno stopimo vanj, še naprej uživamo v močnem soncu,
ker nikjer ni sence,
in niti ne opazimo, da smo v njegovi nemilosti,
ne pomislimo, da je en korak spreobrnil položaje moči,
počasi nas golta,
ko še vedno verjamemo, da nadzorujemo situacijo,
in je prepozno, prepozno,
znajdemo se v njegovi pasti.

Zavemo se šele, ko nam pesek zasuje še oči,
in nas v naslednji sekundi nikjer več ni.

English version: Quicksand

In Valparaiso!

Ko potuješ sam, ti pred vsakim odhodom pravijo ”bodi previdna”, a nikjer niso opozorila prihajala iz tako razširjenih strani kot za ta mali čilski biser. Kasneje sem si mislila, da mora to biti zaradi njegove neukročene duše. Razvpitost, ki se razblini ob prvem koraku, prvem dotiku z resničnim pred tabo, ki se odtrga od naslikane oddaljenosti. Ne da jih nisem poslušala, le zdela so se mi nebistvena, opozorila o malih tatvinah na avtobusni postaji, kamor sem prispela, opozorila o neprevidnosti nočnih sprehodov, da o samotnih sploh ne spregovorimo, o izogibanju določenih predelov, vsaj ob določenih urah in nepospremljen, vse to je prekrivala želja videti edino južnoameriško mesto, ki me je resnično vleklo k sebi, brez božanske arhitekture. (Zdaj že vem, kako so moja intuitivna zanimanja precej selektivna.) Če ne bi bilo Atakame, bi Valparaiso poleg vseh majhnjih koščkov mojega srca, ukradenih enega za drugim, prevzel in prevetril še mojo dušo, ali obratno… Nikjer še nisem tako kot tukaj čutila nekega toka iskrene človeškosti. Seveda, od Unesca zaščiteni, višji del ima svoje turistične nianse, ampak še tukaj na popolnoma samosvoj, neobrabljeni način. In barve, in slike, in vsa živost umetnosti in nemuzejskosti, in vsa ta vzpenjanja po porisanih stopnicah ali škripajočih dvigalih. Še enkrat ponavljam, ker sem to nekje že zapisala, da se mi zdi, da so mu bogate družine, ki so pred stoletjem zaradi zgodovinskih okoliščin pristanišča zapustile mesto, naredile uslugo in nikjer se to v kontrastu ne opazi bolje kot v sosednjem, popolnoma praznem (sentimentalno) Viña del Mar. Za sabo so pustili odkritost ulic, ki se ne pretvarjajo, da so prečudovite in razkošne, včasih niti ne urejene, ne igrajo vsakodnevne gledališke predstave, v kateri bi bili njihovi ljudje zgolj občinstvo. Kot človek, ki s ponosom nosi vse svoje napake, gube, brazgotine in me z njimi šarmantno osvoji, ker tako nosi svojo polnost, svojo zgodbo. Kot življenje, ki je vredno šele, ko kaj tvegaš, ko se naenkrat zaveš, da prenašati njegove ureznine in udarce, negotovosti in možnosti nenadnega pretresa (spomnim se tiste zaplate prazne zemlje ob pločniku in zgolj ostanka preluknjanih zidov čez cesto v samem centru mesta, zaradi plinske eksplozije nekaj let nazaj), možnosti nujnosti upora, nezamolčanja celote nekih zgodb (spomnim se hriba zapora, pričevalca neke zgodovine, in celo tam prisotnosti igrivih slik), vse to sprejeti, sploh pomeni biti. Ker jo tudi to del njegovih barv, ker šele tako nastane zgodba. Vsa ta sentimentalnost, ki sem jo v resnici pustila v sosednjem Santiagu, in sem se tukaj zapisala lahkosti. Zato podnevi empanade, enkrat ocvrte, drugič spečene, sladoled, kave z razgledom na vzpetine, en hrib za drugim ter en zid za drugim, vsak z lastno neubežljivo dokumentacijo, zasledljivi psi in dobrikajoče mačke, ki te udomačijo, in ponoči pisco sour in glasba…

Kaj so že rekli? Da se sem zagotovo vrnem.

Misunderstood

Maybe I could never understand the way you love

how your heart enclosed after her deceit left only a margin of care

how some of your walls fell just to make the remaining stronger

yet my heart expands with every bludgeoning wound

like my pleasure that never reaches the peak but spreads out

circle after circle wave after wave of water rushing widening

hoping not to reach the shore but does with your sudden spike and shiver

splashes inward on the land wanting more never appeased

Maybe you could never understand the way I love

my love is desire and my lust is warmth

my affection is hesitancy and my trust is tension

my arms clutch and clasp while my feet skitter and bolt

Maybe we could never understand the way we loved

that attack of the inner forces every time our skins brushed by

that underground of our grim past and the lack of what’s to come

that absence of deep roots where we could fix our yearning infatuation

those multiple lives we’ve lived parallelly never knowing how to truly share

those moments of comfort and solace when like children we forgot not to believe

those unuttured latent words every time we were about to leave it all behind and weep

Maybe that is why we never knew how to grieve and ditch us