Verjetno je dejstvo, da nam od vseh doživetij ostane le nekaj spominov. Da po vsakem potovanju, že s prvo avtobusno vožnjo drugam, po pristanku nazaj doma, svoje opravi selektivni spomin. Da potem iščemo posamezne slike in jih lepimo skupaj, kot sestavljanke, ki jim vedno umanjka kakšen rob, strgan, odtrgan, prevečkrat prepognjen. In te se nato vrtijo v naših glavah kot tiste nekdanje projekcije diapozitov, ki so vsakič blisknile, kot bi se odtrgal film, se stresle in za trenutek izostrile in znova zopet blisnile, ko je na sceno vstopil nov spomin. In včasih jih pokrije neka mrena, včasih sončno rumene svetlobe, ki je sladka, včasih tista hladna siva mrena, zaradi katere so čuti obnemeli. Včasih spomini vseeno zmagajo. Včasih čuti izigrajo mreno. Včasih mestu pač uspe.
Do Santiaga sem bila po svoje 
neizprosna. Nanj sem zvrnila vso tesnobo prvega samostojnega potovanja po drugi celini, 14 ur leta oddaljeni od svoje. Od njegovih brzajočih ulic zahtevala mir in samoto. Od zastrašujoče razlegajoče se metropole zahtevala odvečnost metroja. Od južnoameriških barov zahtevala popolni italijanski espresso.
Dobila sem pokopališče, dva hriba in potepuške pse. Dobila sem sosednjo sosesko ulične umetnosti, dobila tudi drugo sosesko ulične umetnosti na drugem koncu mesta. Dobila sem sveže stiskane sadne sokove, borgoño in mote con huesillo.
Zahtevala sem oddaljenost od svojih vsakdanjih problemov in okolja, ki me je težil (zakaj se kljub razumnosti nikoli ne uspemo prepričati, da to pač ne gre, in vedno znova pričakujemo, da bo nekaj, tisto nekaj zadaj v zatilju, drugače?), dobila sem samotno sobo, kjer se je vse lahko zgrnilo v posteljo v navalu … dobila tržnico nekaj vogalov stran, na kateri so se čuti zvrnili name … dobila pariško ulico, ko je nisem več potrebovala … čilenski Wall Street, ki ga nikoli nisem … po priporočilu dobila prvi čilenski band, ki je spremljal moje silno jadranje … dobila tisti kotiček, z zamudo, a pravočasno, tisti kotiček, do katerega sem prišla čez najbolj prometne in hrupne in onesnažene ulice centra, tisto klop na hribu s pogledom na drug hrib, kjer je brnenje postalo ozadje in so se cvetovi obarvali v roza … zahtevala tišino in dobila klice prodajalcev sladoleda in vljudna opozorila policistov.
Za trenutek pogrešala svojo udobnost (evropskost?) in potem opazovala te ulice, ta narod, katerega ženske, se zdi, se nosijo ponosno in ne hirajo in ne pokrivajo svojih oblin, katerega koža je poslikana bolj neobremenjeno, katerega ljudje, mladi so zravnali svoje hrbtenice, v katerem je že vedno nekaj brbotalo.
In v nekaj dneh me je med hojo začelo nesti. In v nekaj dneh je to mesto postalo moj kokon. Ali pa so se le moji spomini zabubili vanj. Eno in isto. V tistem trenutku je nisem več hotela, a čakala me je Atacama. Zaradi Atacame sem kasneje nato zopet neizprosno pozabila ulice Santiaga, ki so se sicer prvič otožno vrnile zadnji dan na kontinentu, v resnici skozi poročila zame vrnile šele konec lanskega leta, ko se je z njih, s pokom nekega mehurčka, dvignila tista hladna siva mrena in so se popuščajoči čuti, mili spomini začeli boriti z neizprosnostjo sedanjosti.
Ivona Bozik 