Atakami – ne San Pedru

Ne, nisi mesto. Zgolj majhna vasica sredi ničesar, takšnega ničesar, ki je poln in bi te moral preplaviti v praznost, pa kljub temu jadraš na njem kot lahkoten čolniček v poletnem vetriču. Zadnje tedne pogosto mislim nate, tedne, mesece, leta, ali je sploh važno? Na prav to lahkotnost in praznost in ničnost, ki je polnost, ki jo vseskozi preganjamo kot plen, ulov, trofejo, pa se nam izmuzne iz rok kot Tantalova pojedina. Mogoče ker sem soočena s tisto drugo praznostjo, ki je le to, tisto drugo polnostjo, ki se, ko jo pogledamo od blizu (obrnemo kot Orfej k svoji Evridiki), razblini v ničnost.

Še prej : Santiago (de Chile)

Verjetno je dejstvo, da nam od vseh doživetij ostane le nekaj spominov. Da po vsakem potovanju, že s prvo avtobusno vožnjo drugam, po pristanku nazaj doma, svoje opravi selektivni spomin. Da potem iščemo posamezne slike in jih lepimo skupaj, kot sestavljanke, ki jim vedno umanjka kakšen rob, strgan, odtrgan, prevečkrat prepognjen. In te se nato vrtijo v naših glavah kot tiste nekdanje projekcije diapozitov, ki so vsakič blisknile, kot bi se odtrgal film, se stresle in za trenutek izostrile in znova zopet blisnile, ko je na sceno vstopil nov spomin. In včasih jih pokrije neka mrena, včasih sončno rumene svetlobe, ki je sladka, včasih tista hladna siva mrena, zaradi katere so čuti obnemeli. Včasih spomini vseeno zmagajo. Včasih čuti izigrajo mreno. Včasih mestu pač uspe.

Do Santiaga sem bila po svoje neizprosna.

In Valparaiso!

Ko potuješ sam, ti pred vsakim odhodom pravijo ”bodi previdna”, a nikjer niso opozorila prihajala iz tako razširjenih strani kot za ta mali čilski biser. Kasneje sem si mislila, da mora to biti zaradi njegove neukročene duše. Razvpitost, ki se razblini ob prvem koraku, prvem dotiku z resničnim pred tabo, ki se odtrga od naslikane oddaljenosti. Ne da jih nisem poslušala, le zdela so se mi nebistvena, opozorila o malih tatvinah na avtobusni postaji, kamor sem prispela, opozorila o neprevidnosti nočnih sprehodov, da o samotnih sploh ne spregovorimo, o izogibanju določenih predelov, vsaj ob določenih urah in nepospremljen, vse to je prekrivala želja videti edino južnoameriško mesto, ki me je resnično vleklo k sebi, brez božanske arhitekture. (Zdaj že vem, kako so moja intuitivna zanimanja precej selektivna.) Če ne bi bilo Atakame, bi Valparaiso poleg vseh majhnjih koščkov mojega srca, ukradenih enega za drugim, prevzel in prevetril še mojo dušo, ali obratno… Nikjer še nisem tako kot tukaj čutila nekega toka iskrene človeškosti. Seveda, od Unesca zaščiteni, višji del ima svoje turistične nianse, ampak še tukaj na popolnoma samosvoj, neobrabljeni način. In barve, in slike, in vsa živost umetnosti in nemuzejskosti, in vsa ta vzpenjanja po porisanih stopnicah ali škripajočih dvigalih. Še enkrat ponavljam, ker sem to nekje že zapisala, da se mi zdi, da so mu bogate družine, ki so pred stoletjem zaradi zgodovinskih okoliščin pristanišča zapustile mesto, naredile uslugo in nikjer se to v kontrastu ne opazi bolje kot v sosednjem, popolnoma praznem (sentimentalno) Viña del Mar. Za sabo so pustili odkritost ulic, ki se ne pretvarjajo, da so prečudovite in razkošne, včasih niti ne urejene, ne igrajo vsakodnevne gledališke predstave, v kateri bi bili njihovi ljudje zgolj občinstvo. Kot človek, ki s ponosom nosi vse svoje napake, gube, brazgotine in me z njimi šarmantno osvoji, ker tako nosi svojo polnost, svojo zgodbo. Kot življenje, ki je vredno šele, ko kaj tvegaš, ko se naenkrat zaveš, da prenašati njegove ureznine in udarce, negotovosti in možnosti nenadnega pretresa (spomnim se tiste zaplate prazne zemlje ob pločniku in zgolj ostanka preluknjanih zidov čez cesto v samem centru mesta, zaradi plinske eksplozije nekaj let nazaj), možnosti nujnosti upora, nezamolčanja celote nekih zgodb (spomnim se hriba zapora, pričevalca neke zgodovine, in celo tam prisotnosti igrivih slik), vse to sprejeti, sploh pomeni biti. Ker jo tudi to del njegovih barv, ker šele tako nastane zgodba. Vsa ta sentimentalnost, ki sem jo v resnici pustila v sosednjem Santiagu, in sem se tukaj zapisala lahkosti. Zato podnevi empanade, enkrat ocvrte, drugič spečene, sladoled, kave z razgledom na vzpetine, en hrib za drugim ter en zid za drugim, vsak z lastno neubežljivo dokumentacijo, zasledljivi psi in dobrikajoče mačke, ki te udomačijo, in ponoči pisco sour in glasba…

Kaj so že rekli? Da se sem zagotovo vrnem.

Nekoč – Bangkok

Nekatere scene in kulise ostanejo vtisnejene v našem dojemanju in pogosto se vprašam, ali se tako vgnezdijo zaradi klikov, ki se zgodijo v tistih trenutkih opazovanja. Vsi občutki, ki jih prizori proizvedejo in pustijo za sabo kot bolj ali manj izkristalizirano misel. Mogoče se je v tem mestu zgodil nek klik. V tej vmesnosti. V valovanju med množico nenadzorovanih tokov vtisov ter minutami umika v čisto sproščenost. V mestnem vrvežu, njegovi polnosti življenja, ki jo začutiš na lastni koži in se iz tvojih por prenese še v tvojo notranjost, da ti srce začne biti hitreje in se tvoji prenapolnjeni čuti približujejo kapitulaciji, dokler te vsa ta energija ne vrže v tiho zavetje kakšnih črnih ulic ali tistega Lumpini parka, kot brodolomca na opustošeno obalo. Na ulicah se dogaja neko drugo življenje in prvič zares dojameš čudnost Evrope, imperativ po raziskovanju, ki ga postavljajo drugo-kontinentalne metropole. Ampak ta nujnost se še vedno pretaka v tisti možnosti neuresničenja. Samotno pohajkovanje po odmaknjenih ulicah skriva preveč groženj, tujost še vedno prebuja nelagodnost. Na mestu drugega imperativa se zato postavi učenje, poskusi, odpiranje. To je klik, o katerem se vsakič znova prevprašujem, ko se spomnim tistih stojnic z zlatimi ribicami v plastičnih vrečkah, ki so mi zbujale zgroženost, nadzemne železnice v takratni surealnosti, nerazločljive krivuljaste pisave, neumestno umestnost malih templjev na vogalih ulic, nepoznano mi obilnost darovanja. Kaj če bi se mi zdela zato potovanja manj dosegljiva brez te prve udobne azijske izkušnje? Kaj če se zato nikoli ne bi zgodil Čile?

Celo : Toulon

Če je majhno malomeščansko mesto lahko priprava na multikulturno metropolo, potem je bil Toulon zame priprava na Pariz. Saj sem ga spoznala že po prestolnici, ampak pred njo sem se tam prvič ustalila izven doma, četudi na koncu le za en mesec. Ta dolgčas od pristanišča in promenade. Kot turist bi ga izpustila, če ne bi bila ravno na poti na Korziko, tako pa sem v njem preživela teden za tednom v ozki, porisani, ostareli in za promet zaprti ulici, v zadnjem nadstropju vijugastih stopnic, kjer se je kovček komaj stisnil čez, si delila skoraj vsak aspekt vsakdanjosti s štirimi drugimi osebami. Prisiljena sem bila odkrivati njegove kotičke izven nekaj glavnih, simpatičnih ulic, se dvakrat tedensko zbuditi pred zarjo in za prve bagete prehoditi pripravljajoč se market, ljubila odsev luči na mokrem kamnu skozi svoje mežikave oči. Vse ostale dni sem se zbujala opoldne in se do marketa pet minut stran sprehodila, ko je bil že v polnem razmahu, občudovala njegovo mediteransko bogastvo v toplem oktobrskem soncu. Moji najljubši deli dneva so se zgodili, ko sem tam nabirala svojo solato, izbirala raznobarvne paradižnike, okusne bučke in korenje, se vsakič komaj odločila, katero sadje je primerno posameznemu dnevu, si včasih privoščila celo domača jajca.

Drugi spomin me odpelje na naš kot, ”The Corner”, ki smo ga skupaj odkrili, krstili, si ga delili, par klopi ob skalnati obali, na mirnem koncu, zavoje stran od glavne promenade, z razgledom na valove in sosednje polotoke, na ostanke priobalne industrialnosti in rakovice, ki so lezle po grbinah. Kaj vse se je zgodilo na tistem kotičku, kjer smo vsakič ušli pritisku zidov naših sob in nekoč v tišini spremljali sončni zahod, krake goreče krogle, ki so v klišejski podobi objemali jadrnico. In spomnim se zaliva nekje pod hribom primestnega naselja, zaraščene poti in goščave nad nami, ki smo se zleknili na mrzle skale in namočili svoje potne noge, se pustili ožgati jesenskemu soncu. Nekih drugih zalivov na nasproti mu stoječem polotoku, kjer smo po kamnih lazili in plezali brez cilja, se zato vračali po istih poteh, spomnim izgubljanja, ko so delitve v pogovorih zasenčile pozornost na usmerjanje. Spomnim se svežine hriba, neprekinjajočega horizonta, ki se je zgolj širil in širil čez sosednje gore, nežnega objema zelene, nepresušene na višini, in krikov zveri iz živalskega vrta, ki so v svoji brutalnosti povzročali samo sebi smejoče se nelagodje. Celo prvega soočenja z begom od neprijetnih ponudb in oziranja čez rame na poti domov, vedno odprte ruske trgovine z alkoholom, najljubšega kraja finske kolegice, polnočnega posedanja na izpraznjeni promenadi, udobnosti iztrošenih naslonjačev v našem salonu in majave kuhinje, kjer sem imela privilegij nikoli ne srečati ščurkov (ker je nisem obiskovala ponoči?), napadov stenic v sosednji sobi, ki je povzročil nasmeh ob priklicu nekega odlomka iz Vatikanskih ječ (A. Gide), še ena hvaležnost za bivanje v od teh neznosnih malenkosti neobiskanem prostoru…

In izletov v Marseille, Hyeres, Aix en Provence, Antibes …

Del Mest mojega življenja.

V Parizu

Vztrajam pri svojih primerjavah in Pariz označim za partnerja, ki sem si ga izbrala sama, čeprav se mi dozdeva, da mi je bil vnaprej določen in me je vse klicalo in vleklo k njemu le zato, da bi ga lahko spoznavala. Bežnega ljubimca zamenjala za stalnega spremljevalca, ki me izziva, bode in stresa, a sprejema, vedno ponudi objem v stiski, če se zanj le dovolj odprem. Prepričana moram biti, da gre za neke vrste ljubezen, če čudenje ni še popolnoma usahnilo in še najde nove vrelce, enako vroče in veličastne. Zgolj zato, ker so vsakdanjejši, jih poskušam ne ceniti manj. V mojem padanju me je ujel z mrežo svoje nepojenjajoče duše in poskrbel, da moja patetika do mest ne bo pojenjala, niti ko bom kričala iz žeje po zeleni barvi, očiščeni večnega prahu, po svežini razgleda, omejenega z gorami in hribi namesto zidov, po večnosti morij in puščav. Tu je moja desetkvadratna celica zapredek in toplo gnezdo. Kljub od umazanije zamašenemu nosu lažje diham in bolj vzravnano hodim. Gradi me, ko me uničuje, uči, ko ruši. Pusti mi, da propadam in na neki novi nični podlagi šele spet zrastem.

Kot iz nekakšne zahvale za zaupanje mi je podaril poglobljene izkušnje drugih okrožij, ki se včasih zdijo kot vasi, obdane z mestom. Zaradi svojega domačega občutka, ker se po njenih ulicah pretežno sprehajajo poznani jim ljudje in si na njih vsakodnevno ustvarjajo življenje. Zaradi pekarn očiščenih lišpa, z vedno toplo tradicionalno bageto, otroci, ki bodo med ali po pouku vanjo zavili po bonbone. Zaradi kavarn, kjer se iz miz še vedno sliši le francoščina in občasno arabščina ter kjer te cene manj oklofutajo. Zaradi lokalnih supermarketov, kjer te na blagajni vprašajo, kako si. V velemestu kmalu dojameš, da ljudje ne uidemo tako zlahka povezanosti in bližini, da se vezi krepijo okoli ene ulice, trga ali lokala, kjer se vsi občasno ali vsak dan dobivamo in se zapisujemo nekrvnim družinam, ki središče postavljajo izven predpisanega centra. Da je mesto na ta način resnično le skupek vasi, ki se med seboj prepletajo. Da se tako nehote vsaj začasno zapišeš določenim številkam, na primer osmici in enajstici, za Saint Lazare in Parmentier. Ker zaradi ene uličice v bližini železniške postaje ignoriraš veleblagovnice in velike bulvarje ter izbereš nekaj sosedskih si majhnih lokalov in trgovinic, kjer kolegi vsaj eno od dnevnih kav ali večernih kozarcev spijejo skupaj. Ker se iz nje vračaš v drugo četrt, ki te je osvojila s svojo mladostno živostjo in bogato obarvanostjo, kjer te vsakič očarata svetlobi dveh ulic, mrak ali že noč v tvoji domači in še prej odprtje tiste, ki predstavlja nosečo os in te nosi od metro postaje ali do trgovine ali pralnice ali z zavoji do koncertne dvorane, kanala in bolšjakov.

Zato ranjenost enega, napadenega v njegovem bistvu, žal nikoli ne bo nevtralna in bo lahko zgolj poskušala razumeti hujšo usodo zanemarjenih prestolnic. Zato bom do drugega vedno negovala hvaležno naklonjenost, ker se je šele tam lahko začelo žalovanje s prvimi sočutnimi objemi.

Del Mest mojega življenja.

Za vedno – Kairo

So spomini tako močni, da včasih verjamemo, da smo jih ustvarili sami in kasneje pripeli na konkreten življenjski moment. Tisti pristajanja v Kairu, mestu odetem s tančico tujosti in skrivnostnosti, drugosti, ki je od nas takoj zahtevala odprte oči proti močnemu soncu, objemajočemu mesto, razlegajoče se v daljave, podobno ničemur, kar smo kdajkoli videli, nepovezano celo z vso zgodovino, ki so nas jo učili v šoli, ker je ta pripadala pokopani preteklosti, mi pa smo bili soočeni z resničnostjo. V hladnosti letala si skozi okno že čutila piskajočo šele majsko vročino, čutila, kako bi se v tem mestu lahko izgubila, ne da bi te spremljal kanček strahu. Prvič si morda začutila pustolovskost realnega življenja, možnost in hlepenje, ki se v tistem trenutku še nista prevedla v dejanskost, ker ste potovali organizirano, občutila, da dom ni nujno nekaj poznanega in trajnega, se odprla v prostoru, ki je od tebe terjalo pripravljenost. Kot otrok, najstnica bi takrat dejala zgolj, da si očarana, da so pred tabo tako rekoč vstale sanje, hvaležna za privilegij videti čuda sveta, o katerih si le brala, priznala, da slikam manjka ključna komponenta taktilnosti, ki se ne veže nujno na prste in kožo. Imaš zato še vedno zamaknjen odnos do fotografiranja, vzameš kamero v roke šele, ko se trenutek izpije? Čeprav se ne spomnim skoraj ničesar več, razen piramid, vožnje s hitrim čolnom po Nilu s čakajočo grožnjo takojšnjih sedmih cepljenj, mrtve kamele v kanalu in svoje lastne najstniške muhavosti, mi je ostal tisti začetni spremljajoči nasmeh, ki ga lahko docela razumem šele v retrospektivi. Mislim, da sem takrat prvič razumela nek delček sebe, se odločila, nezavedno morda, priznati, ohraniti in negovati ga.

Del Mest mojega življenja.

Tudi : Barcelona

Morda mesta preveč vzporejam s človeškimi odnosi. Je na tem nekaj nezdravega ali res zgolj priročnega? V vsakem primeru včasih pove več, kot bi si želeli, in določi misli, ki mu ga na koncu posvetimo. Barcelona je v naglici spoznana oseba, s katero sem preživela nekaj radostnih trenutkov in odkrila nekaj prisrčnih doživetij, na katero se spomnim z ukročeno naklonjenostjo, a do nje ne čutim bližine. Na lestvicah priljubljenosti bi se izgubljala, s svojo celoto me nikoli ni uspela zaobjeti. Dobro je služila mojim stopalom z dolgimi avenijami za občudovanje arhitekture tistega samosvojega, s svojimi la ramblami za sproščenost morske bližine, z najdbo ene same očarljive četrti s primerno gracioznim imenom, z zelenjem zloglasnega parka z najboljšim presenečenjem – glasbo na vsakem koraku. Iz tu nekje se dviga končna usedlina, na katero se nasloni večna sočutna popustljivost. Ker mi je v samoti, iz neznanega razloga bolj brutalno občuteni kot kjerkoli drugje, prevajajoči se v trenutke paranoje in tesnobe, nezavedno stala ob strani z edino mogočo tolažbo in zdravilom. Ker je na enem omejenem prostoru ponudila vso bogastvo te rešilne zakladnice, fado pod žarki v mini arkade ujetega sonca, bossa novo v sencah pikniško razporejenih zelenečih dreves, blues na vogalu peščene poti, ki me je odpeljala na neki drugi jug, rock ob čudno primerno postavljenem križu na samem vrhu nekega hribčka, akustično in električno kitaro, interpretativni šanson ob spustu in čisto norost na vrhuncu. Poskrbela je za to, da so se nemirni in negotovi koraki vsaj za trenutek občutili kot plesni, spotakljivost opremila s koreografijo. Zato se njene hiše vsakič skrijejo pred zvoki, ki so preplavili spomin. Zato se težko pripravim do tega, da bi o njej z boljšim občutkom zanjo napisala karkoli več. Vsaj ena metropola torej, ki se je v meni izgubila in katere ime zahteva poseben trud za ujeti smisel.

Del Mest mojega življenja.

Nekje vmes : Lizbona

Lizbona je mesto, ki me, ko se ga spominjam, najbolj zmede. Bilo je ravno pravšnje za tisti trenutek mojega življenja, ko sem se prvič soočala z nečim, kar je bilo dejansko podobno razhodu in razpustitvi zveze. Ni me zares tolažilo, ampak v njem se nikoli nisem počutila osamljeno. Kot da bi me sprejelo samo, ne želelo, da bi bilo kako drugače in zato potrjevalo mene, skozi ulične sprehode po Baixi in Chiadu, Alfami in Belemu, ne toliko zdravilo, kakor kazalo mi mojo lastno moč. ”Ničesar ne potrebuješ, razen tega, kar že imaš.” Zato jo imam rada in blizu mi je, skozi globljo hvaležnost, kot jo čutim do večine mest, pa vseeno se nisem v njej nikoli počutila domače. Ni bila moja sestra, temveč zgolj prijatelj, ki ga spoznaš na poti in ne obdržiš stikov. Znanec, ki ti zgolj tistih nekaj dni popotovanja dela družbo in stoji ob strani.

In to z odlično poceni kavo, občasnim kozarcem rdečega vina, že skoraj presladkim mangom in vseprisotnim bombastičnim pecivom. Z očarljivimi, pogosto ravno prav zanemarjenimi ulicami, osupljivimi razglednimi točkami in dih jemajočimi vzpenjanji. Zame je dokaz, da moraš mestu dati čas, si zanj vzeti več kot tri dni (ne glede na nasvete urnike ustvarjajočih vodičev) in vsak dan odkriti nov predel, pustiti, da te korak zanese stran od glavnih postaj; da mesto ni skupek kvazi znamenitosti.

Zato sem se vsak dan prepustila drugi četrti, prehodila celoten dan in pustila svoji intuiciji, da me vodi. Pripeljala me je do tržnic in bolšjakov, umetniških trgovinic in eksotičnih parkov, študentskih rajanj in množičnih protestov. Pogosto sem si privoščila obilno kosilo in sladico, se v mejah normalnega obroka ne ozirala na denar, zavita v fotelj pila svojo dvojno bico ob branju romana, kupovala obrtniško izdelan nakit, ki je nadomeščal spominke in je še zdaj med mojimi najljubšimi kosi.

Je bil res upor, ki je vodil moje korake, zagrižene v lizbonske hribe, enkrat na eni, drugič na drugi strani? Upor, zaradi katerega sem oboževala svojo samoto, ko sem posedala v senci košatih dreves in družbi pavov, ki so radovedno glodali moje japonke, obžalovala, da moraš za vstop v grajsko območje plačati visoko vstopnino. Vsak dan sem opažala spremembe, ki so se naključno ujemale z vremenom, od prvega turobno oblačnega dne, ko sem vsa otožna izstopila na Praça do Comércio, do zadnjega, ko sem se v bleščečem soncu radostno poslavljala od Rua Augusta. Bile so popolnoma moje počitnice na pravem kraju, ki je prenesel moj način potovanja: sprehodi, hoja, hoja, kava, hoja, posedanje, hoja, dobro kosilo, hoja, branje – in občasen pobeg iz mesta. Prenesel je mojo odločnost in samozadostnost, mojo psihično turbulenco, prečiščevanja in zavezanost majhnim dejanjem. Ko sem ga zapuščala, sem imela občutek, da sem zaključila z nekim obdobjem svojega življenja. Morda se zato tja še nisem vrnila.

Šele nato : London

Ne bom začela na začetku. Najprej se namreč spomnim neke ukane ob prvem dnevu zadnjega obiska. Slabe volje in živčnega trepetanja zaradi poldnevnega postopanja po francoskih letališčih, oderuških kav in mrzlih sendvičev z ovenelo solato, utrujenosti in vlečenja časa, brezupne nerazpoloženosti, ki ni več prenesla čakanja na cilj. Da, čiste vleke: dolgega vlačenja do rešilnega avtobusa čez oceanski dež. Vse do onega mostu brez imena, ki je prečkal Temzo v soju velemestne bleščave dnevnega konca. Nato je v meni vse trznilo, poskočilo, zabrnelo in zavreščalo, se strnilo v en sam obrabljen stavek: ”I’m in London, b*!”

Kako obrabljeno res, da me je zopet rešila reka, zaradi katere sem vzneseno nosila težki kovček čez poslednja podzemna prestopanja in še v zadnje nadstropje angleško ostarele stavbe, ki se ji je pokvarilo dvigalo. Ne, na tvoj odgovor: ”I’m sorry, you will have to take the stairs…” se ne bom razburila, kot bi se v izčrpanosti spodobilo, ampak zgolj z nejevernim nasmehom vadila svoje mišice, ker: ”I’m in London, baby!” – v mestu, ki zna živeti.

Ker mi je to dokazalo že ob prvem obisku (ker se ene prespane prestopne noči ne šteje), ko sem bila zaradi izkušenega poznavalstva svoje mame ob pravem času na pravem mestu: Portobello Road ali Market neke sobote ali nedelje dopoldne. Vse je nepopustljivo brbotalo in kipelo, teklo od začetka do konca ulice in spet nazaj, polnilo stojnice z omamnostjo, se prepuščalo barvitosti hiš, ljudi in izdelkov, vdihavalo življenjske sokove z globokim dihom, se zgolj dobrodušno pritoževalo nad neizprosno gnečo, skozi katero se je pretakala prasketajoča napetost. Nisi se mogel zares umakniti v trgovinice in kavarne, ubežati električnemu toku, ki te je zajel z zvokom, če je popustil dotik. Občutek, da se v vsakem trenutku zgodi edinstvena, eksplozivna kreacija.

Seveda so me kasneje osvojili in zasvojili še drugi marketi, od najbolj trendi do geto diamantov, ampak prvega ne pozabiš nikoli. Kraj, kjer si po dražečih predigrah končno izgubil svojo nevedno nedolžnost, vselej ostane prestolnica tega točno določenega ljubega užitka – mesto, kamor se vedno znova vračaš zgolj zaradi : marketov. (Hrane na marketih.)

Drugega ne potrebujem.